PLAVANJE Z DELFINI V SATAYI – zgodba Ksenije Poljanec
Moja želja po plavanju z delfini, se je v meni prebudila že v zgodnjem otroštvu…
Sanje, ki so se zdele nedosegljive, so se iz leta v leto bolj krepile, klic delfinov je postajal vse glasnejši.
A kako uresničiti nekaj tako vznemirljivega in veličastnega?
Željo sem potisnila nekam v kot, kjer se je leta in leta nabiral prah.
Nedosegljivo, nepredstavljivo, neuresničljivo…
Delfine sem si privoščila le ob gledanju slik iz interneta, vsake toliko pa sem obrisala prah iz oltarja želja…
Vmesno obdobje, ko sem si ustvarila družino in z njo kup obveznosti, hrepenenje po lastnem domu, vpetost v življenje materialnega sveta, se je spremenilo v ujetost, utrujenost, izčrpanost…
Velikokrat sem se jokala, ko so se drugi smejali.
Izmučena od vseh bitk, ki mi jih je nalagalo življenje, od nenehnih dokazovanj in nesmiselnih bojev, tihega prenašanja bremenov in nespoštovanja svojega srca, se je začelo odražati tudi na zdravju.
Niso me razumeli, ko sem se izražala po svoje, ravno takrat so mi vcepljali, da živim v iluziji in da naj vendar živim tako, kot od mene zahteva sistem.
Iz meseca v mesec, s prazno denarnico in praznino nemoči…
Kakorkoli že…odločila sem se, da z neskončnim zaupanjem vase stopim dlje od začrtane poti, ki mi je bila vprogramirana v podzavest.
Korak po koraku sem sledila klicu svoje duše.
Začela sem pisati zgodbo s svojo roko in čistiti bolečine preteklosti.
Ni bilo lahko…ni enostavno postati zrel in hoditi po tankem ledu, nevedoč, kdaj se bo led pod tabo začel topiti..
Najtežja je bila pot v sebe.
Dati sebi lastno vrednost, se sprejeti kot najboljšo prijateljico, si zaupati in se imeti preprosto rad.
Sedaj vem, čutim in se sprejemam.
Postavljam meje med eno in drugo realnostjo.
Razumem razpon med temo in svetlobo.
Sedaj vem, kaj pomeni postaviti se zase, se zaščititi.
Nihče te ne bo odrešil bitk, ki jih biješ v sebi, rešiš in odrešiš se lahko edinole sam, s trdim delom na sebi.
Ko ozavestiš, da nisi nikogaršnja last, da nisi lutka v rokah drugih, ko začneš postavljati meje, do kam lahko nekdo posega v tvojem življenju, takrat spoznaš veličino bivanja tukaj in zdaj.
In takrat se ti začnejo dogajati čudeži..
V mojem življenju so se začele pojavljati osebe, ob katerih onemiš, osebe, ki so ti pripravljene pomagati in te podpreti.
Jaz temu pravim, da smo uglašeni na isto frekvenco, da imamo ” gumb” obrnjen na program, kjer glasba nima motenj in šumov, kjer se sliši le čisti in božanski zvok melodije.
Ne srečaš vsak dan tovrstnih ljudi, a zdi se, da jih je v moji bližini vedno več.
Iz srca sem hvaležna za vse, ki ste mi predvsem v zadnjih dveh letih, pomagali, me spodbujali in potiskali preko zmožnosti.
Da sem z vašo pomočjo spoznala resnično vrednost svojega srca.
Najbolj pa sem hvaležna sebi, da sem zmogla razpreti krila in sebi reči DA.
In letos se je že zgodaj spomladi začela misija nemogočega v mogoče…
V ta vrtinec dogodkov, ki so se začeli odvijati kot po tekočem traku, me je vrgel tudi splet okoliščin, ki so mi dali zagonskega vetra…
Osvojila sem lekcijo, ki je bila zelo boleča, a mi je hkrati dala moč, da sem se zavestno in odločno podala iskat ključek od skrinjice, v kateri je bil zaklenjen del mene in moje želje.
Ključek, ki sem ga držala v roki je bil zarjavel, a se je v trenutku zableščal kot diamant pred mojimi očmi.
V skrinjici sem našla zemljevid do mojih sanj.
V hipu sem vzela v roke telefon in opravila klic, klic v življenje…
Sledil je nakup letalske vozovnice, rezervacija jahte…
In čez čas dvom…
S kom grem?
Nikogar ne poznam!
Nikoli se nisem potapljala z masko in dihalko, nikoli nisem plavala s plavutkami…
Sledil je trenutek strahu, prestrašenosti…
Droben glasek v meni pa mi je šepetal, da se bo vse srečno izšlo, da bo poskrbljeno za vse, da so mi sanje končno dovoljene…
Sledilo je prvo zoom srečanje..
Jokala sem, ko se nam je predstavila naša vodnica.
To čarobno bitje, ki nam daje priložnost za pobeg iz realnosti v okušanje raja…
Tako doživeto in čuteče je opisovala stik z delfini, da se mi je v trenutku razblinil dvom in negotovost vase.
Draga Anamarija Kovačič …v moje življenje si prišla ravno ob pravem trenutku, kot brezpogojno iskrena podpora.
Ponižno hvaležna sem za tvojo srčnost in toplino.
Si kot motor, ki nas poganja, krepi, nas znova prebudi in nas dela močne…
Kako veličastna boginja si, ki prižigaš luč in nam pričaraš neprecenljiva darila, da tudi mi zablestimo v svetlobi, si upamo in zaupamo.
Svoje poslanstvo opravljaš več kot odlično.
Kljub očitkom in besedam , kako si upam, dovolim in drznem odpotovati sama v tujo deželo, brez poznanih oseb, sem se v sebi počutila vse bolj odločno, varno in polno hrepenenja.
Z okolico nisem veliko komunicirala o tem, ker me niso razumeli..
Nisem trošila energije za pojasnjevanje: Zakaj? Kako?…
O tem sem lahko govorila samo z meni najbližjimi po srcu in to je bilo dovolj.
Samo peščica je teh, a vsi ti so ves moj svet…hvala za vas, saj veste kdo ste…
Priprave na potovanje so potekale po načrtih.
Bližalo se je neprecenljivo darilo, darilo sebi za moj rojstni dan.
Prečudivite sopotnice na letališču so me presenetile s številnimi stiski rok in najlepšimi željami.
Takoj sem vedela in začutila, da bo teden, ki je pred nami čudovit.
A tu se zgodba življenja šele prične…
V trenutku sem porezala vse vezi, ki so me še omejevale in poletela visoko v nebo.
Dovolila sem si svobodo bivanja in uživanja v lepotah življenja samega.
Egipt… Hurgada…
Stik s to zemljo, toplina večera, ki je prav pobožala moje telo, odsev sreče v očeh in solze hvaležnosti za vztrajanje na poti moje rasti, je v meni prebudil občutek domačnosti.
Sledila je nekaj urna pot z avtobusom proti pristanišču, kjer nas je čakala jahta, ki je bila naslednjih šest dni naš dom.
Zlati žarki sonca so nas božali, ko smo izpluli proti Satayi.
Edinstven rajski svet, dovršen do popolnega leska čistosti, se je kot privid globoko vtisnil v globino mojega srca.
Ljubezen na prvi pogled, ki je ne pozabiš nikoli.
Solze sreče so tekle po mojem licu, zdelo se je, kot da lebdim v blaženi spokojnosti…
Je to pravljica? Iluzija? Ali resničen svet?…
Sredi tisočih vprašanj me je predramil zvonec..
Znak, da nas s čolni odpeljejo tja, kamor me duša kliče že toliko let.
Omg..
Odprla so se skrivnostna vrata za dostop do najbolj magičnega srečanja.
Srce mi je v prsih bilo tako glasno, da je skoraj preglasilo vse krike veselja, ko smo dojele, da se nam uresničujejo vse življenjske sanje.
Odsev biserov v očeh v vsaki izmed nas, je bil dokaz vznemirjenosti.
Srca, polna ljubezni, so nam radostno odprla pot do najzapeljivejšega trenutka.
Nastopil je čas za pravljico, ko se uresničujejo srčne želje.
Trenutek, ko se življenje spremeni v barvito mavrico se ne da ubesediti.
Ne premorem tako razkošnih besed, ki bi znale opisati srečo in utrinke blaženosti.
Topli sončni žarki so nas božali, ko smo s čolni zarezali med valove morja.
Naš vodič, varuh in sam ” Bog” Sataye, prijatelj angelov morja, v dobesednem smislu, nas je pripeljal v neposredno bližino jate delfinov.
Tresla sem se od vzhičenosti, solze ganjenosti so mi polzele po licu.
Globoko v sebi sem se zahvaljevala za trenutke, ko me bodo ta čudovita bitja sprejela v svoj svet, v njihovo domovanje.
To so svobodna bitja, ki niso v ujetništvu nekega bazena, niso dresirana, a ti vseeno dovolijo biti del njih…
“JAMP”
Glas našega vodnika me je predramil…
Zdaj je šlo zares…
Ena za drugo smo se spustile v toplo, biserno čisto morje..
Po prvem potopu, ko sem zaužila kar nekaj vode, si popravljala masko in dihalko, sem bila naslednji trenutek že suvereno zlita z morjem.
Preplavila me je čista, brezpogojna ljubezen, ko sem zaplavala z njimi ob boku.
Prizori, ki sem jih bila deležna, so bili kot divji vrtinec strasti.
Vrata v moje srce so se odprla, dovolila sem, da vame vstopi le čista ljubezen in svetloba.
Zarisala sem svoj sveti prostor, kjer sem zaznavala le lahkotnost in radost bivanja tukaj in zdaj.
Vse je bilo tako čisto, lahkotno, začutila sem svetost kraja, najintimnejši mir in spokojnost, predala sem se sladkemu občutku nežnosti in čutenja.
Dragocenost, ki se je ne da opisati, me je odpeljala do najvišjih oktav radosti.
K meni je priplaval delfin in se zazrl naravnost v moje oči.
Sledila je izmenjava energije, dotik dveh duš, ko samo čutiš, daješ, sprejemaš in govoriš brez besed.
Zgodil se je objem, ki je presegel fizični dotik, bil je čudovit obred, skozi katerega zapoješ isto pesem ljubezni.
Bilo je srečanje, ki zdravi, dviga, transformira…
Tega pogleda v življenju ne bom pozabila.
Ta čudovit angel, ki se je odcepil od jate, me je prišel osebno pozdravit in mi zaželet dobrodošlico.
Bil mi je na dosegu roke, vendar se ga nisem niti skušala fizično dotaknit, želela sem si le, da ta magični trenutek očesnega stika traja in traja…
Na platno moje življenjske resničnosti, se je začel projecirati nov film, ki nosi okus sreče, polnosti, miru in svobode…
Krivico bi naredila, če ne bi nekaj besed namenila še nekaterim drugim biserom Rdečega morja…
Naši ” fantje” so se odločili, da nam pričarajo še eno pravljico, katere ne bomo nikoli pozabile.
Odpeljali so nas v rajski zaliv Sataya reef.
Potopile smo se lahko v kraj, kjer tišina morja spregovori čisto posebno zgodbo.
Koralni greben…
Greben, ki ga tvorijo trde korale, plasti okostij, prekritih s tanko plastjo živih polipov, pa sestavljajo koralno gomilo.
Omogočili so nam prečudovito raziskovanje podvodnega sveta, ki ga sestavljajo ulice bele mivke, z dih jemajočimi vrtovi mavričnih barv.
V tišini morja, v milini zibajočih valov, med lepotami koral smo lahko opazovale tudi celo paleto raznobarvnih ribic in njihovo življenje v kraljestvu pisanih odtenkov čudežnih soban…
V tem lebdečem in tihem podvodnem svetu so me božali le lastni mehurčki zraka iz dihalke.
Pred mojimi očmi se je odvijala čisto nova podoba sveta.
Odzivala sem se lahko le s hvaležnostjo in ljubečo ganjenostjo, saj se je pred mano vsakič znova risala slika mogočnih čudežev.
Še en presežek se je odvil pred mojimi očmi, ko smo se s čolni zapeljali do plitvine, kjer smo lahko začutile stik z mehkim peskom.
Voda nam je segala do pasu.
V krogu smo prepletle dlani in se prepustile glasbi, ki je odzvanjala iz zvočnika na čolnu.
Ogenj čustev se je prižgal v nas, toplota sonca je božala naša telesa, kristalno čisto morje pa nas je pozibavalo v svojem ritmu.
Vsaka posebej je po svoje doživljala ta sveti kraj.
Kraj, ki je mene dobesedno odnesel v drugo dimenzijo bivanja.
V zraku je bilo nekaj posebnega, čistega, čudovitega.
Moje telo je preplavila skrivnostna zapeljivost nečesa novega, drugačnega, nezemeljskega…
Sprejemala sem neskončno obilje zlatih svetlobnih kod.
Bilo je zapeljivo, omamno in misteriozno.
Samo stala sem tam, omamljena od tega neskončnega dotika neznanega.
Vpijala sem vase ta čarobni napoj stika ljubezni in svetlobe, kot magično zdravilo za mojo dušo.
V jedru mojega bitja se je zbudil spomin, da sem končno našla svoj dom in izgubljeni del sebe, edini zaklad, ki sem ga prišla odkrit….
…še zadnje misli , na spomin mojega daleč najvznemirljivejšega potovanja v kraljestvo delfinov, ki pa je namenjena mojim čudovitim sopotnicam…
V meni se vedno znova rojeva tiha molitev hvaležnosti in blagoslavljam trenutke našega srečanja..
Z mogočnimi sanjami smo stkale vizijo sledečih dni.
Odločile smo se, da bomo sledile svojemu srcu in klicu naše duše.
Vsaka od nas je posebna in veličastna na svoj način;
modre čarodejke, boginje, zdravilke in magične umetnice…
Pesem, ples in meditacije so bile ključne dejavnosti na jahti. Delile smo si smeh, solze navdušenja, tišino, predvsem pa smo postale prijateljice in zaveznice.
Uživale smo v kulinaričnih presežkih in se pustile razvajati.
Mehkoba lahkotnosti nas je ovila, ko smo kot neveste ovile naša telesa v bele tančice čipk in s tem dejanjem ovekovečile naše skupno bivanje.
Lebdele smo ob milih zvokih melodij in plesale ob sončnih zahodih.
Privoščile smo si nočno plavanje brez oblačil in si dovolile sprejeti sebe v celoti z vsem, kar smo…
Ganjene smo se prepustile vodenim meditacijam, ki so jih vodile veličastne boginje / Anamarija Kovačič, Simona Kozole – Monca in Tatjana Rudman…
Kakšen globok odtis so nam pustile s svojim milim glasom, kot bi pele nebeško arijo.
Ja..premalokrat se zavedamo, koliko čarobnih priložnosti imamo. Skoraj vse, kar si zamislimo, lahko udejanjimo, začutimo in uresničimo.
Biti človek je privilegij, je dragoceno darilo…
Imeti oči, ki vidijo, ušesa, ki slišijo, vsa čutila, s katerimi okušamo in vonjamo…
Hvala vsem in vsaki posebej za dovršenost z drobnimi detajli, svečanimi trenutki zlitja srčnosti, topline in domačnosti…
Hvala zlate prinašalke luči in ljubezni…
Sataya kliče po šeee…
VEČ O POTOVANJU , ki bo v naslednjem letu si lahko preberete tukaj
Nepozabno izkustvo plavanja z delfini v njihovem naravnem okolju 26.4. – 3.5. 2025 ( skupina primerna tudi za najstnike s starši ) in 25.10. do 1.11.2025
Plavanje z delfini v templju Sataye 10.5. do 17.5. 2025
