To je zgodba moje preizkušnje in zdravljenja, ki se mi je zgodilo zaradi prometne nesreče. Besede je narekovala duša, v upanju da se dotaknejo v globini tistih duš, ki v temu trenutku izkuša krivico, bolečino, jezo, žalost in potrebuje podporo. Da opolnomoči tisto dušo, ki ji v temu trenutku ni lahko ali tisto duši, ki jo še čaka globoko zdravljenje in preizkušnja.
Ko pridejo v naše življenje težke situacije ali neprijetni, boleči občutki, vedite da so tam za vas , da vam, samo če dovolite in želite prinesejo veliko darilo.
V januarju in februarju je bilo moje bitje deležno toliko Luči , toliko dni ko sem vedela, da se mogočne kode Svetlobe sidrajo v moje telo in moje bitje , da je bilo pričakovati, da bo vsa ta Luč izpodrinila na površje goste težke energije, ki jih še nosi moje telo in moje bitje.
Tudi moja namera tega leta je bila, da se želim dokončno osvoboditi in ozdraviti vse rane , travme, težke energije ki so še v meni. Vedno ko se dvigneš še višje , greš nato tudi v globine. Tak je zakon Univerzuma, ki ga izkušamo na temu planetu. Cikličnost. Če hočeš da veje zrastejo še višje , morajo iti tudi korenine še globje.
In zgodilo se je. Nenavadno. Kot da bi se moralo. Kot da je bil človek v drugem stanju je ob srečevanju trčil vame direktno , čelno. Samo trenutek je potreben. Takrat ugotoviš kako si ranljiv na cesti.
V meni se je v trenutku pojavil občutek, vse je dobro, vse je zate, nekakšen neopisljiv občutek sreče , ki je prihajal iz polja duše.
Začelo se je zapletati ker se je naknadno pojavila tekočina na cesti in je povzročitelj trdil da je vzrok spolzko cestišče. Vse se je nato zakompliciralo, policija je odstopila od primera ne da bi jaz vedela za to. Vse je bilo res čudno, bila sem v šoku in naslednji dan ko sem urejala za popravilo avta se je izkazalo da ni krivca in da bom na koncu sama krila škodo , čeprav je bilo vse več kot očitno vsakemu laiku. Bil je čudno in nenavadno obravnavan dogodek. In tako sem bila postavljena v položaj , kjer se mi je zgodila krivica. Prepoznala sem v sebi tisti sočutni del, ki je želel zagovarjati povzročitelja. Dojela sem , da je čas, da ne opravičujem vsem vsega, da je čas, da dovolim drugim , da odgovarjajo za svoja dejanja. Dojela sem , da je čas , da se postavim za pravico. Nekdo bi lahko rekel da dogodek ni nič kaj takega, iz mojih globin pa so začele prihajati globoke zakopane krivice vseh življenj.
Prihajalo je iz vsake celice iz globokih dnk zapisov. Draga dušna sestra me je dvignila z globokimi besedami: »Veš tukaj kjer si zdaj, na poti ki jo živiš, tu ni več napak. Vse je zate, v tvoje najvišje dobro. »
Bili so mučni vsi ti procesi dokazovanja, globoko je bolelo, bolelo je telo, bolela je duša, bolela je krivica in da bi lahko zares dokončno ozdravila se mi je potem v istem tednu zgodila še krivica s strani treh zelo bližnjih ljudi, in to so bili ljudje, za katere sem v življenju menila, da so mi naredili krivico. Vse naenkrat. Čas je bil za poravnavo. In nekje v ozadju je duša vedela , da vsi ti ljudje samo odigravajo svojo vlogo , da mi pokažejo rano, da jo vidim, da jo objamem, da jo stransformiram in ozdravim. Vse se je zgodilo v enem tednu, bolelo je tako močno, kot bi prenašala bolečino krivice celega sveta. In vsakič znova sem si govorila. Kje je tu darilo zame. Čustva so želela da se jim predam , da popustim in iz zunanjega opazovalca vstopim in postanem žrtev. Videla sem del sebe oziroma vzorec v meni, ki je želel da sem žrtev , da se smilim sama sebi. In rekla sem NE. NE ne bom dovolila da me potegne dol, v polje žrtve, v začarani krog trpljenja.
Mati zemlja je bila tista , ki mi je držala najmočnejši prostor tolažbe. Ko sem stopala po poti v svoje svetišče, v svoje zatočišče, sem čutila kako solze spirajo bolečine, tiste ki sem jih res globoko potisnila , shranjene so bile v vsaki celici mojega telesa. Čisto drugače je ko vidiš vse to iz višjega zavedanja. V novi zavesti sem videla kako so tudi solze tiste , ki zdravijo. Dovolila sem da tečejo. Dovolila sem bolečini , da jo čutim. Tokrat sem jo dojela čisto drugače, v povsem novi zavesti. Bolečina mi je odpirala vrata. Vrata Srca. Vrata globine. Ta bolečina je odprla vrata , da sem lahko še globje izkusila mojo Ljubezen do Mati Zemlje in veličino in globino njene Brezpogojne materinske Ljubezni. Pokazala mi jo je celo v fizični obliki. Na mestu, ki je moj portal in kjer Jo doživljam zelo globoko je bila pred mano nalepka, ki jo je nekdo moral izgubiti, nalepka roke ki ti je ponujena in v roki srce . Sem prevedla iz poljščine in je pisalo : Naj sanje postanejo resničnost.
Cel teden mi je Univerzum na vse možne načine dajal vedeti , da so Oni z mano, da nisem sama.
Na poti v svetišče, kjer so ob meni vedno moji prijatelji zmaji , so mi dali še v fizični realnosti vedeti da so tam , da so moji varuhi, da mi držijo prostor, da Sem. V krošnji drevesa je pristal otroški balon – zeleni zmaj.
Bili so z mano, vsa bitja Luči in Ljubezni ki me podpirajo, Mati Zemlja. Tako močno in tako blizu jih nisem izkusila še nikoli.
Bolečina je odprla vrata Ljubezni. Še bolj sem ljubila. In nisem dovolila nikakršnega obsojanja , pošiljala sem ljubezen tistim ki so mi odigrali krivico.
Na koncu je po mučnem in bolečem tednu zmagala Ljubezen, zmagala je pravica, vsi ki so bili igralci krivice meni , so bili naenkrat drugačni , so bili čista ljubezen. Dobesedno. Prav jasen mi je bil scenarij, ki se je odigral, na trenutke je bilo vse umu prav nerazumljivo, ampak vse to je bilo tu zame, vse zato , da OZDRAVIM vse zapise krivice, ki so bili zapisani v mojih celicah in to na res globoki ravni. In šlo je tudi za mnogo več kot samo za mojo krivico, šlo je za poravnavo krivice Posočja. Vedela sem da transformiram mnogo mnogo več kot samo svoje zapise.
Teden, ki mi je dal toliko spoznanj , toliko ozdravljenj in poravnav, kot sem prej za njih potrebovala leta.
Bila sem pripravljena.
Vse se vrti in odvija za vse nas v tem času zdaj zares zelo zelo hitro.
NE BOJIM SE TE VEČ BOLEČINA
HVALEŽNA SEM ZATE
NEPRECENLJIVO DARILO SI MI PRINESLA
GLOBINO LJUBEZNI
ZAME in za SVET
