Intervju: Urška Krišelj Grubar

Anamarija Kovačič, duhovna učiteljica in intuitivna terapevtka iz Posočja

Nova Ženska je tu. Nova ženska si ti.


Tekst: Urška Krišelj Grubar
Foto: Urška in arhiv Anamarija

Nekaj se dogaja. Nekaj se rojeva in nekaj se poslavlja. Nova Zemlja? Nova ženska? Nov moški? Osvobajamo se balasta. Ne gre več po stari, vajeni, uhojeni poti, ampak po svoje. Ne vemo kaj nas čaka. Eni se znajdejo bolj, drugi pa sploh ne. Zdi se, da so ženske malo v prednosti. Združujejo se v skupine, spontano in organizirano. Občutja, ki so nova, si delijo, da jim je lažje. Izberejo vodjo, žensko, ki ji zaupajo. Ne nujno, da je to učena terapevtka, zdravnica, psihoanalitičarka…Izberejo žensko z modrostjo, ki jim je blizu. Lahko pa , da tudi ni modra, a jim je vseeno blizu. Vse je mogoče. In ni vse zlato, kar se sveti, pravi tudi Anamarija. Njeno prisotnost išče vse več žensk iz cele Slovenije. Nekaj nasvetov za vse ženske, ki v zadnjih časih bolj kot prej zaznavate »premike«. Morda boleče, morda celo prijetne. Niste same.

Nova ženska je tu
Med nami so take in drugačne ženske vodnice, iskalke, raziskovalke, jogistke, antropologinje, nutricistke, alkimistke, šamanke, svetovne popotnice, zdravnice integralne medicine, zdravilke, zeliščarke, vplivnice, skrite in razkrite iskrene in manj iskrene ženske, ki so nekako na različnih stopnjah iskanja. Tako, da se za vsako kaj najde. Privlačijo nas različne izkušnje, različne vibracije in tako je prav. Anamarija pravi, da pritegneš takšne ljudi, s katerimi si v neki resonanci. Prišli smo ukušat kaj je ljubezen pa tudi kaj ni. Vse, kar se sveti pa ni zlato.
» Ko se dovolj dvigneš v zavesti , ko postaneš dovolj čist, zagotovo veš kaj ni zlato. In takrat veš, da si ti kreator svojega življenja , da si ti tisti , ki izbiraš. In ko se odločiš, da ti ni potrebno več izkušati kaj ni
ljubezen, tvoj svet postane samo še izkušnja Ljubezni«
Ni več izgovorov, da ostajamo na strani žrtev. Ženske kličejo, da se pridružimo otočkom, ki nas kličejo. Da naredimo vse, da bomo sijale od znotraj navzven. Da bomo služile svojemu poslanstvu kot se reče, a kaj ko so mnoge (mnogi) še vedno na avtopilotu. Ob Soči spoznala Anamarijo Kovačič. Žensko, ki se je pred dvema desetletjema »odklopila« in sledila toku reke, ki jo je izbrala. Spomnila se je, kdo je. Zdaj spominja mnoge ženske, ki jo poiščejo, na to, kdo so, kje so se izgubile. Pravi, da je njeno življenje postalo radost in neizmerna sreča. Vsemu navkljub.
Anamarijina pot
Pri 29 letih se z možem iz Ljubljane preseli v Tolmin. Brez obotavljanja. Ni ji še jasno zakaj mora tja, ampak kmalu odkrije, da je Posočje njen pravi dom. Ko se preseli, veliko časa preživi v naravi in sledi »klicem« posameznih krajev. Vstopa v nove prostore in preprosto ve, da je prostor prepoznal njo in ona njega. Začne prejemati informacije, da so bili na posameznih krajih, kamor jo je poklicalo, nekoč sveti prostori. Tam se začne spominjati davno pozabljenih modrosti in skrivnosti življenja.
»Spomnila sem se kdo sem. Dotaknila sem se svoje duše.«
To ne gre tako zelo na hitro, vsak dan povezovanja s sabo, prinese kaj novega, lahko da je prisoten občutek, kot da se vsak dan na novo rodiš, pravi Anamarija, ki pa ne bo pozabila posebnega dne. Bil je to 10.10. 2020, ko se je »rodilo in prizemljilo njeno dušno ime« kot opiše svojo močno izkušnjo. Tedaj se je rodilo njeno novo poslanstvo. Pove, da je to en tak moment, ko veš in se nehaš spraševati ali je to pravo ali ni in potreba, da bi to novo zavedanje, novo doživetje podelila še s kom, je postalo močnejše od nje. Z zemljo je navezala neko novo vez, ki je prej v njej spala. O zemlji govori zelo spoštljivo. Ta premik je zanjo svet, mnogim še vedno tako malo na meji verjetnega, vendar je jasno videti, da ji je dobro, da živi izpolnjeno, zato ji sledijo mnoge ženske, ki jih povabi ob skrite kotičke Soče, kjer se »preboj« lahko zgodi tudi njim. Zato zdaj ve, da službe medicinske sestre sploh ni pustila, opravlja jo naprej pod milim nebom naravnega okrevališča. In prav tu je postala vse bolj iskana avtorica, učiteljica in voditeljica delavnic na področju duhovnega razvoja in dviga Zavesti .
Kako pomaga Anamarija?
Anamarija verjame, da se ob Soči, ki je zanjo reka s posebno močjo, do zabrisanih vsebin pride lažje. Pozna kotičke, ki niso poznani množicam, kjer zaznava prisotnost duha prednic, zdravilk, naših šamank, ki dajejo podporo ženskam. Včasih besed, ki jih danes govori in jih mnoge ženske slišijo in razumejo, niso smele biti izgovorjene na glas, zdaj pa ni več časa, da se še naprej pretvarjamo, da vzporedni svetovi ne obstajajo. Med nami so ljudje, ki so prebudili svoje darove.
»Moje poslanstvo je, da ponudim tem ranjenim ženskam varen prostor, kjer se lahko
zgodi osvoboditev, ozdravitev vseh teh ran in prostor, kjer se nam lahko začne
vračati vsa naša izgubljena moč, vse naše dostojanstvo, vsa naša svetost. Tako
opolnomočene zagotovo veliko lahkotneje izrazimo sebe , ko stopimo v vso svojo
moč v naših življenjih, med našimi najdražjimi.«

Zemlja potrebuje sočutje. Tu smo ženske v prednosti. Lahko pomagamo. Kako hitro bodo vidne spremembe, na katere lahko vplivamo prav ženske s svojimi aktivnostmi pozivanja dviganju višanja zavesti.
Čeprav ni časa, čez noč ne bo šlo. Anamarija pravi, a so nam planeti sicer naklonjeni, ampak so tu le tisočletja, ko so delovali v moški energiji. To po domače pomeni, da je določal um, razum, zdrava kmečka pamet, ne toliko intuicija, ta subtilnejša energija, ki je dovzetna za sočutje. Po vsem svetu se prebujajo ženske, se združujejo, si podajajo izkušnje, informacije, kako so se osvobodile spon moške energije in preživele, celo več, zaživele, pa to ne na način, da bi kastrirale moške, ampak jim celo uspeva, da jim podajo roko na način, da se oni ne počutijo ogrožene. To ej eden težjih korakov na poti osamosvajanja, osvobajanja, predvsem žensk, ki živijo v partnerskih zvezah; namreč, kako se osvoboditi in ostati v zvezi? Mnogi moški, ko slišijo besede »uslišati dušo«, »Stik z materjo zemljo«, »Višje sile, višje energije«, »bitja svetlobe«, »Nova zemlja«, »eterično telo«…«notranja luč«, nekako ne zmore jemati resno. Največkrat do trenutka, ko se sami znajdejo na težki preizkušnji, ki jo je morda njihova partnerica prav s pomočjo vstopa v manj razumljive sfere, dokaj uspešno prebrodila. Tedaj je čas, da podajo roko in se pustijo voditi čez spolzek most. Ana marija to pot pozna in hodi.
Ob fotko Anemarije:
Največ kar jaz lahko storim, je da pomagam držati prostor, da se lahko tisti, ki pridejo
na srečanje, dotaknejo svoje duše, svoje esence. To je trenutek po katerem hrepeni
vsaka duša. Občutek, da se vračajo domov. Ko se enkrat
zgodi ta prepoznava , ta stik bo duša vedno bolj hrepenela po ponovnem dotiku. Zato tisti, ki dosežejo ta stik, vedno bolj hrepenijo po samoti, po trenutkih ko so lahko s svojo dušo. To je prostor kjer se počutimo srečne , izpolnjene, v miru. In potem lahko vedno več svojega življenja
živimo v tem stiku, v povezavi s svojo dušo in tako povezani vedno bolj vstopamo v
vso svojo bit, v vso svojo moč. Naše življenje postane radost, sreča, lahkotnost, mir, Ljubezen, harmonija.«
V okvirček:
Znaki, ko boste vedele, da se nekaj dogaja, da ne bo šlo več po starem, da ste tam, na razpotju
Nekaj ne gre več po stari navadi, na star način. Nikakor se ne izide. Sprti ste z okolico, vse se zdi tako težko, prenaporno za vaš vložek. Naenkrat se zaveste lastne vrednosti in poskusite drugače. Ponujena vam je neka druga priložnost, ki jo brez velikega razmisleka zagrabite. Tako se je Anamariji ponudila selitev iz Ljubljane v Tolmin, pa potem ure časa, ki jih je preživela v stiku z naravo. Priložnost, ko se je sploh lahko začutila zaslišala dušo, kot se reče.V tišini narave je veliko več verjetnosti, se pa zgodi lahko tudi v hrušču mest, zakaj pa ne. So pa opisi, kako slišati dušo, še vedno ena precej nehvaležna reč, ker vsak to zazna zelo po svoje, ampak največrat ljudje rečejo, da nekaj pač preprosto vejo, da je prav . Nekaj, kar se pojavi pred umom, ki potem že začne stvari obračati po svoje, največkrat po starem. Tu je priložnost, da zaznamo razliko. Utišanje uma je mogoče. Lahko se naučimo, da mi upravljamo z njim in ne on z nami. Anamariji je ob tem zelo pomagala prav Soča, njena prisotnost, zvok, vibracija, temperatura, vonj, lepota, je tako intenzivna, da je utišala um in dala priložnost duši. In vsak od nas ima kak kraj, kjer je to mogoče, kjer zazna sebe, ločeno od drugih.

»Spomnimo se, da smo me alkimistke. Me smo tiste, ki se lahko skozi Ljubezen dvignemo nad vse kar na drži v naši senci, v vlogi žrtve, v dramah…
Ko odpustimo, ko se osvobodimo vsega, kar nismo me, naredimo prostor, da se nam vrnejo vsi naši izgubljeni delčki duše, vsa naša moč, ki smo jo predajale drugim. Osvobojene in ozdravljene lahko držimo prostor, da se bo skozi nas rodila Nova Zemlja.«

Na srečanjih, tako imenovanih retreatih Anamarija opaža, da je skoraj vsem ženskam skupna bolečina povezana z razvrednotenjem svetosti naših teles.
Kako nam pri tem lahko pomaga bivanje ob rekah v prisotnosti Anamarije? Ona
zaznava, da imamo ženske kolektivno rano, ampak, da je prav zdaj čas, da se je osvobodimo. Nosimo bolečino, da nismo vredne ljubezni, da ne smemo povedati svoje resnice, ker, če jo povemo, nam je bilo v mnogih življenjih odvzeto tisto, kar imamo najraje: Življenje najdražjih ali lastno življenje. To je tisto, kar žensko drži v ponižnosti.
»Tisočletja smo ugašale svojo luč, tisočletja nismo mogle spregovoriti svoje
resnice. Vse to nosimo zapisano v svojih genih, na naših čustvenih telesih.
Moje poslanstvo je, da ponudim tem ranjenim ženskam varen prostor, kjer se lahko zgodi osvoboditev, ozdravitev vseh teh ran in prostor, kjer se nam lahko začne vračati vsa naša izgubljena moč, vse naše dostojanstvo, vsa naša svetost. Tako opolnomočene zagotovo veliko lahkotneje zaživim sebe, ko stopimo v vso svojo moč v naših življenjih, med našimi Najdražjimi,« je srčno prepričana Anamarija.