Ko sem začutila klic, da grem na to potovanje sem vedela da bo to moja duhovna pot. In vedela sem, da grem narediti poravnavo s to deželo. V januarju sem si prvič v življenju dovolila, da sem videla svoje preteklo življenje , kjer nisem bila Luč. Kjer sem v imenu Luči delala za temo. Zaželela sem si poravnave. Samo nekaj dni kasneje me pokliče Mehika. In sem šla. Z vso ljubeznijo ki jo premorem. Da poravnam in povrnem svetost svetim krajem, da povrnem svetost sebi. In res celotno potovanje je bilo eno samo spominjanje dežele Ljubezni, ki smo jo nekoč živeli na temu planetu. Vsak trenutek je bil Ljubezen, vsak trenutek je bila božanska izkušnja. Do zadnjega dne, ko se je začela preizkušnja in je bilo potrebno dokazati da zmorem biti Luč in Ljubezen sredi največje teme. Ja to so naše iniciacije, naše šole, naša mojstrstva. Vse kar sem izkušala je bilo potrebno dokazati še v temni fizični realnosti.
Moram priznati , da je eden mojih največjih izzivov to, da sprejmem temo. In če sem januarja izkušala in mislila , da sem v celoti sprejela temo sveta in sebe in jo razumela , sem zdaj dojela da nisem še tam.
Dobro vem da če hočem naprej, če hočem na tem planetu izkusit Novo Zemljo in izkusiti zavest Enosti in brezpogojne Ljubezni je potrebno da sprejmem temo sveta in svojo temo in se soočim z vsem kar sem ali sem bila , da se soočim z vsemi globoko zakopanimi ranami.
Ja dobro vem da ni druge poti kot da greš tudi skozi ta del.
Ko je vse lepo in božansko hitro lahko pozabiš da je ta del nujen del duhovne poti.
Tako sem kar naenkrat po vsej vrtoglavi višini božanskosti ležala na tleh.
Ne samo to. Odpirala so se podzemlja, ki so nosila moje največje strahove in najglobje rane.
Na zunaj je to pomenilo samo to, da namesto 1 dneva za pot domov, bom potrebovala 3 dni, s tem da se bom mogla testirat, ker ne bom v transferju ampak bom 1 dan v Franciji. Na zunaj je to pomenilo samo izčrpano telo zaradi veliko izgube energije za neuspešne poskuse menjave kart in letov, izkustva neprijaznosti ljudi, nepripravljenost pomagati, izkustva norih taksistov, surove moške energije. Na zunaj je pomenilo samo eno testiranje, ki bi se lahko končalo s 14 dnevno karanteno v mestu iz katerega sem želela čim prej oditi. V mestu ki ti dodobra pokaže kaj pomeni ko ostaneš brez občutka varnosti. Mehika me ni še želela izpustiti. Zahtevala je poravnavo.
Na znotraj je bilo zame vse skupaj kot bi preživela najhujšo nočno moro. Zato ker sem se na teh tleh mogla soočiti še s svojimi naj globljimi strahovi in ranami.
Zato ker ni bila samo zunanja izkušnja. Vse je bilo tu. Vse bolečine, travme, rane vseh življenj. Vedela sem za njih, zdaj so šle skozi mene. Življenja ki so vplivala tudi na to življenje, vedno z isto zgodbo, z podobnim izkustvom.
V teh neskončno dolgih trenutkih ki so meni predstavljali trpljenje sem se predala. Dovolila sem da gre bolečina skozi mene , skozi vsako celico telesa. Občutila , izkušala sem temo 20 milijonskega mesta , izkušala nemoč, izkušala globoke rane vseh preteklih življenj ko so mi vzeli otroke, ko je tema imela v fizičnem svetu moč nad mano.
Popolnoma mi je jasno kako se travme nalagajo ena na drugo, življenje za življenjem , dokler bežiš pred bolečino. Zdaj na lastnem izkustvu razumem kako je edina osvoboditev travm ali karmičnega dolga, to da si dovoliš izkusiti. Da ne zbežiš pred bolečino. Da jo spustiš v vsej celoti v svoje bitje, da jo izkusiš z vsako celico telesa. Da jo objameš z vso ljubeznijo ki jo premoreš. Ta ljubezen me je rešila. Zdaj vem in čutim da sem zaključila s temi zgodbami. Za vedno.
Prvič v življenju sem izkusila tudi kako je ko sta telo in psiha izčrpana do onemoglosti. Izjemno izjemno težko je v takih trenutkih držati steber Luči. In držati ta steber v mestu, z tako težko kolektivno zavestjo. In še ko si ranjen si veliko bolj ranljiv. Ampak zdržala sem. Zdržala v ne obsojanju , zdržala v upanju in veri, zdržala v veri , da so Oni ob meni in da se najhujši scenarij ne bo zgodil.
Ko se je navidezno vse končalo, ko sem najsrečnejša stopila na slovensko zemljo in objela svoje najdražje, in sem si rekla : konec je nočne more, se je pa v meni vse sesulo.
Tako kot pred točno enim letom, preden sem pustila službo, sem sedaj ponovno doživela svoj popolni reset . Temno noč duše. Potovanje skozi tunel umiranja in ponovnega rojstva. Stanje ko ti nič več ni jasno, ko je vse kar delaš brez smisla, ko izgubiš upanje za ta svet in to človeštvo, ko se razletiš na tisoče koščkov, ko ne veš več kdo si in zakaj si. Dovolila sem da umre vse tisto kar nisem več jaz, vse tisto kar nočem biti več jaz, vse tisto kar ne vibrira več z mano. To stanje je za ego strašljivo, ker nima ničesar, res ničesar česar bi se oprijel. In dobro veš, da je najbolje da samo dovoliš, da samo si in čakaš da se začne svetlikat in da zagledaš luč na koncu tunela.
Vse to se zgodi, da se na novo sestaviš, da se ponovno rodiš.
Neskončno hvaležna sem iskreno tudi za to izkušnjo. Veliko mi je dala. In mi še vedno daje nova in nova spoznanja. Opazujem, kaj vse mi hoče predati, kaj vse lahko izmojstrim skozi to izkušnjo.
Veliko je vsega , velik del vsega kar me hoče življenje naučiti skozi to izkušnjo je sprejemanje in ne obsojanje.
Opazujem se. Kako se znova in znova trudim sprejeti dualnost, sprejeti svetlobo in temo.
Zdaj vem zakaj mi je tako težko. Ker poznam in se spomnim, da obstaja svet, da obstaja dimenzija, da je možnost, kjer za rast duše ni potrebna tema , kjer zato da rasteš kot duša lahko izkušaš samo božansko moško in božansko žensko energijo, kjer ni belo , črno ampak je modro, rdeče ( roza ).
Vedno bolj blizu mi je ta svet, vedno jasnejšo podobo dobiva to spominjanje. Vem da zato, ker je čas, da zemlja zopet stopi v izkustvo ljubezni, radosti, miru, obilja, sreče, enosti. Zato sem tu.
Saj mi je kristalno jasno, da na način, da obrneš hrbet temi ne bo šlo. Potrebno je soočenje. V trenutkih ki niso lahki vprašam: a res moram. To hoče očitno od mene to življenje. To da zmoreš videti vso temo sveta, človeštva in še vedno upati. Verjeti.
DARILA TEMNE NOČI DUŠE
Kaj vse mi je dala ta preizkušnja. Ogromno, res ogromno.
To pišem, ker želim da se v nas zasidra zavedanje, da ne samo božanske izkušnje , ampak tudi vse preizkušnje, ki niso lahke za nas, za nas nosijo resnično velika neprecenljiva darila.
To zavedanje je lahko prvi korak do osvoboditve pred strahovi o težkim časih in o tem kaj nam bo prineslo življenje.
Časi so izjemni, časi so intenzivni, ruši se svet ki nam je bil domač, svet v katerem smo se počutili navidezno varno. Če se osvobodimo strahu pred prihodnostjo in rečemo JA življenju , pa karkoli nam prinese, bo naša pot zagotovo veliko lahkotnejša, saj bomo osvobojeni velikega dela strahu. In hkrati bomo dovolili, da ozdravimo v nas vse tisto kar nam preprečuje, da bi živeli čudovito življenje, da bi živeli poslanstvo duše , ki prinaša izpolnjeno življenje.
Zato resnično nas opogumljam, ne bojmo se trenutkov ki niso lahki.
Energije so izjemne in intenzivne in na vsakem koraku se nam bo odslikavala naša notranjost. Na videz nepomembne situacije nam bodo vrgle ven naše največje strahove, travme, rane.
In še enkrat povdarjam veliko lahkotnejše bo , če bomo zmogli LJUBEZEN. Ljubezen do sebe, ljubezen do vsega kar smo, do vseh ran, strahov.
In ko bomo v temni noči duše, vedimo da je na koncu vedno luč in da je ta prostor , prostor od kjer se lahko odrinemo in se dvignemo še višje.
Prepričana sem da stopamo v intenzivno obdobje, kjer bomo primorani videti svoje sence in temo tega sveta, vse to pa z namenom, da jo ozdravimo, da jo presežemo.
Moja izkušnja s temo sveta mi je dala uvid nove dimenzije in veliko veliko moč. Počutila sem se kot bi me vrgli
Mogoče sem, če sem iskrena, zadnje leto svoj pogled večino časa usmerjala v Novo zemljo. Ja vem da je to moje poslanstvo in prav je tako , samo od mene življenje hoče še več. Obenem videti tudi drugo plat tega sveta.
Vem da je to del moje poti, da bom zmogla videti vso temo sveta in biti Luč sredi tega, in ne glede na navidezno brez izhodno situacijo še vedno upati. Verjeti.
Smo del kolektivne zavesti tega planeta. Tega ne moremo zanikati. In ko si dovoliš videti kolektivno zavest skozi človeške oči te zajame obup. Ker ti je jasno kako daleč je šlo to človeštvo. Jasno je, da kot človeštvo drvimo v samo uničenje.
Tudi mene je v temni noči duše ujel trenutek obupa. Spraševala sem se kako se bo tokrat končalo. Ali nam bo res uspelo. Prvič v zgodovini človeštva. Da se dvignemo nad vso to temo. Vsem civilizacijam se je zgodila samodestrukcija, in vedno zaradi pohlepa po moči.
Kako nam bo uspelo, ko v sebi nosimo resnično ogromno ran in travm tisočletja dolge temne zgodovine. Poleg tega nosimo nekateri še travmatične zapise iz Atlantide. Takrat nam ni uspelo. Pohlep in želja po moči je bila prevelika. In trenutno se moramo soočati tudi s to travmo. V temu trenutku nam res ni lahko. Če pogledam skozi oči človeka je situacija tega sveta videti brezupna. Strašljivo je videti kako se načrt teme uresničuje. Kako Na lastni koži sem izkusila milijonsko mesto, kjer zelo zelo težko vidiš človeka z dušo. Samo še lupine, zdelo se mi je da sem sredi zombilandije. Dovolila sem si to ne samo videti ampak tudi izkusiti. In zaradi tega izkustva, ko sem zmogla temi pogledati naravnost v oči, stati sredi temnega oceana in biti Luč se je prebudila moč, moč ki je ni več moč ustaviti. Spoznaš da je MOČ LJUBEZNI sila, ki je ne more uničiti nobena sila teme.
In na krilih Ljubezni se iz dna poženeš in poletiš visoko kot nisi letel še nikoli.
ZATO NAJ SE NAM VSIDRA GLOBOKO V VSAKO CELICO TELESA SPOZNANJE, DA NI MOČNEJŠE SILE SVETA , KOT JE MOČ LJUBEZNI.
Naj nam bo tema izziv, da dvignemo svojo dušo še višje.
Ne ustrašimo se je. Ne dajajmo ji moči s svojim strahom.
Ne ustrašimo se svojih bolečin in ran ki se nam bodo razkrivala, zato da jih objamemo in ozdravimo.
Vse kar se sedaj dogaja je darilo nam, da se dvignemo še višje, da se dvignemo nad vse, kar ni ljubezen, da postanemo še močnejši v LJUBEZNI in Luči
Imamo najmočnejšo silo Univerzuma.
Mi smo najmočnejša sila Univerzuma.
IMAMO LJUBEZEN.
MI SMO LJUBEZEN.
SPOMNIMO SE
SMO ZMAGOVALCI
